Povpraševanje po tovornjakih na plin narašča, prevozna podjetja pa jih vidijo kot priročno rešitev za zmanjšanje CO2 odtisa brez ogrožanja produktivnosti in voznih lastnosti. Toda ali so vsi tovornjaki na plin enaki – ali obstajajo razlike v uporabljenih tehnologijah?
Po vsem svetu sta avtomobilska in transportna industrija pod vse večjim pritiskom glavnih akterjev, kot so stranke in oblikovalci politike, da zmanjšata emisije CO2. Kot odgovor Volvo Trucks dela na številnih tehnologijah, kot sta vodik in baterijska elektrika. Potem so tu še tovornjaki na plin, po katerih povpraševanje narašča, saj zagotavljajo izvedljivo alternativo za tiste, ki iščejo način za takojšnje zmanjšanje svojega ogljičnega odtisa. S pravo tehnologijo lahko ponudijo podobne zmogljivosti kot dizelski tovornjaki.
Večina tovornih vozil na gorivo na trgu temelji na Ottovem motorju, ki je pravzaprav bencinski motor z vžigalnimi svečkami. Tehnologija se že pogosto uporablja v osebnih avtomobilih. Pri tovornih vozilih pa ima motor zaradi nižjega kompresijskega razmerja omejitve pri prenosu moči in navora: oboje pa je ključno pri prevozu težkega tovora in vožnji v klanec.
Alternativna pot – ki jo je izbral Volvo Trucks – je uporaba običajnega dizelskega motorja kot osnove in njegova prilagoditev na plin. Pri tem je ključni element HPDI (neposredno visokotlačno vbrizgavanje*), tehnologija, pri kateri se za z visokim pritiskom vbrizga majhna količina goriva za vžig, kar omogoča kompresijski vžig, preden voznik doda plin. S to tehnologijo je mogoče doseči visoko kompresijsko razmerje, kar ima za posledico večjo energijsko učinkovitost z manjšo porabo goriva in povečano močjo motorja. To omogoča, da je zmogljivost primerljiva z dizelskim tovornjakom, tako da lahko Volvovi tovornjaki na plin obvladajo težke tovore in hribovite pokrajine ter hkrati ohranjajo hitrost.
Tovornjaki na plin so resnična zmaga za prevozna podjetja, saj lahko združujejo nizke skupne stroške lastništva z zmanjšanim ogljičnim odtisom in hkrati ohranjajo produktivnost.
Na izbiro je vrsta različnih plinskih goriv. Vendar večina podjetij izbere tovorna vozila na plin, ki so prilagojena za LNG (utekočinjeni zemeljski plin). Takšna tovorna vozila lahko poganja običajni LNG ali bio-LNG, znan tudi kot bioplin, biometan ali obnovljivi plin (RNG). Navadni LNG lahko zmanjša emisije CO2 za do 20 % v primerjavi z dizelskim gorivom. Bio-LNG pa je nefosilni plin, ki se proizvaja iz organskih odpadkov in omogoča stroškovno učinkovit način za skoraj popolno odpravo emisij CO2, še posebej na trgih z davčnimi spodbudami in državnimi subvencijami za obnovljiva goriva.
Dobra stvar pri tovornjakih na plin je, da ni razlike v tem, kako uporabljajo običajni LNG ali bio-LNG. Brezhibno lahko preklapljajo med obema vrstama goriva – ali ju celo mešajo. Številna podjetja so zamenjala dizelska tovorna vozila z vozili na plin za takojšnje zmanjšanje emisij CO2 . To je resnična zmaga za prevozna podjetja, saj lahko združijo nizke skupne stroške lastništva z zmanjšanim ogljičnim odtisom in hkrati ohranijo produktivnost.
Preberite več o ponudbi tovornih vozil na plin Volvo Trucks. Morda vas bo zanimalo tudi branje:
● Ali je tovorna industrija spregledala bio-LNG kot morebitno gorivo prihodnosti?
● Kakšna je prihodnost LNG?
● Ali lahko tovornjaki na plin zadostijo potrebam prevozov na dolge razdalje?
● Zakaj število postaj za polnjenje LNG-ja tako hitro narašča
* Sistem visokotlačnega neposrednega vbrizgavanja (HPDI) dobavlja ponudnik tehnologije Cespira: www.cespira.com