Volvo Trucks

SLOVENIJA

×

Prevoz nevarnih tovorov po goratem jugu Brazilije

| 6 Čas za branje | 6 Čas za branje
Gorske ceste na jugu Brazilije so morda lepe, vendar so tudi nevarne. Ko voznik tovornega vozila Aldinan Cézar Rodrigues prevaža zelo jedke kemikalije po regiji, zaupa v svoje tovorno vozilo Volvo VM in varnostno usposabljanje.

Gorata država Santa Catarina v južni Braziliji je veliko manj znana kot čudovite brazilske plaže in džungle. Kljub temu je gorovje Serra Catarinense izjemno lepo. Kjer je narava zagotovila vrhove, soteske in reke, je človek prispeval sadovnjake, vinograde in slikovita mesta. Območje je po vsej državi znano po jabolkih in hladnem podnebju, ki je drugačno kot v preostalem delu države. Gostujoči turisti bodo verjetno našli nastanitev z imeni, ki vključujejo besede, kot so „hladno“ in „sneg“.

Za Aldinana Cézarja Rodriguesa je to domači teren. Rodil se je v mestu Otacílio Costa, v katerem živi večina njegove družine in sorodnikov. Prav tako so se tam rodile sanje o vožnji tovornih vozil. Oče in stric sta imela lastni tovorni vozili, Aldinan in njegov bratranec pa sta se jima pogosto pridružila na potovanjih. „Užival sem,“ se spominja Aldinan. „Svoboda, ki ti jo ponuja cesta, ter spoznavanje novih krajev in novih ljudi so bile tiste stvari, zaradi katerih sem želel postati voznik tovornega vozila.“ 

O otroštvu govori čustveno, pri tem pa omenja številne druge tipične podeželske užitke, kot sta plezanje po drevesih in kopanje v reki. 

„Narava mi je pomenila vse. Še vedno mi. Kadar lahko, zberem svojo družino, s katero se odpravimo na ribolov ali preprosto uživamo na podeželju.“

50-letnik je že dvajset let voznik tovornega vozila. Ko je bil mlajši, je nekaj let preživel v večjih mestih, delal je tudi v gradbeništvu, a se je vedno vračal v regijo in k delu, ki ju ima rad. V Palmeiri, dvanajst kilometrov od Aldinanovega doma, ima sedež njegov delodajalec Silpar, tj. logistični sektor kemičnega podjetja Avanex. Po nalaganju cisterne žveplove kisline za metalurško industrijo ali aluminijevega sulfata za podjetja, ki se ukvarjajo s čiščenjem vode, se Aldinan odpravi na pot. 

Prednost vožnje po cestah v tem delu Brazilije je osupljiva pokrajina, navsezadnje tudi ob državni avtocesti SC-390. Cesta pelje skozi gorovje Serra do Rio do Rastro, pri čemer se ovinkasto spušča s približno 1.400 metrov nadmorske višine do morja in večjih mest ob obali Santa Catarine. Vožnja navzgor in navzdol po gorovju sama po sebi privablja številne turiste iz Brazilije in bližnjih držav, kot sta Urugvaj in Argentina, ki so pogosto na motornih kolesih. Toda, kot pravi Aldinan Cézar Rodrigues, je cesta vse prej kot sanjska.

„Videl sem voznike tovornih vozil, ki jih je zgrabila panika, ko so prvič videli gorovje Serra do Rio do Rastro. Ustavili so svoja tovorna vozila na prvem ostrem ovinku in jih preprosto zapustili.“

Aldinan pravi, da pri vožnji po cesti SC-390 ali katerikoli drugi cesti na tem območju ni nikoli okleval. Vendar to ne pomeni, da izziva ne jemlje resno. „Pri vožnji po strmih in vijugastih cestah sem še posebno pozoren. Tovorno vozilo je težko, tovor pa je nevaren. Nenadno srečanje z drugim tovornim vozilom v ozkem ovinku je lahko nevarno tako za moje kot tudi za drugo tovorno vozilo. Precej je drugače, kot če prevažaš recimo jabolka ali les,“ pravi.

Podobno kot njegovi sodelavci, ki vozijo podobne tovore, je Aldinan opravil posebno usposabljanje za tovrstno delo. „Spoznavamo, kako vsak izdelek deluje, kako reagira z naravo. Kako ga je treba odstraniti, če pride v stik z naravo,“ pravi in pojasnjuje: „Vsi izdelki na določen način vplivajo na zrak in vodo. Prevoz kemikalij ni le prevoz nečesa od točke A do točke B, saj morate poznati izdelek, da ob nesreči veste, ali naj pokličete policijo ali gasilce oziroma ali je treba območje zapreti. K sreči v skoraj 20 letih na delovnem mestu nisem imel nesreče,“ pravi.

Izkazalo se je, da se ta dan Aldinanova vožnja po cesti SC-390 konča na točki, kjer se cesta začne spuščati. Oranžni prometni stožci z utripajočimi lučmi Aldinana usmerjajo proti policistu, ki pojasni, da je promet za vsa tovorna vozila, težja od šestih ton, začasno prepovedan. Aldinanov Volvo VM 330h tehta 6,5 tone. 

„Kakorkoli pogledate, je celotna država odvisna od voznikov tovornih vozil. Vse, kar vidite, vse, kar jeste, vse, kar nosite – smo dostavili mi.“

Razlog za postanek je, da so se na betonski površini, ki se vije po hribu navzdol, pojavile velike razpoke, tedni nenehnega dežja pa so povečali nevarnost za nesreče težjih vozil. 

Aldinan zaradi teh novic ni preveč zaskrbljen. Preprosto bo moral najti nadomestno pot skozi gorovje. Po tem, ko si je pretegnil noge in si ogledal pokrajino, se Aldinan vrne za volan in se odpravi na makadamsko cesto. „To je tisto, zaradi česar še vedno ljubim to službo. Vsak dan je drugačen in vedno te čaka kakšno presenečenje,“ pravi.

Pot do morja po prašnih stranskih cestah ne pomeni le, da se bo Aldinan izognil razpokanemu betonu na cesti SC-390, ampak tudi, da bo ob srečanju s prometom iz nasprotne smeri še manj prostora. Vse to pa se bo dogajalo na cestah, polnih lukenj različnih velikosti. 

„Pri vožnji po makadamski cesti z veliko klanci in prečkanjih ozkih mostov sem s tem tovornim vozilom zelo zadovoljen. Vozilo se zelo lepo vozi, vožnja pa je zelo udobna. Dobro delovno okolje,“ pravi Aldinan, ki ima desetletja izkušenj vožnje s tovornimi vozili Volvo. „Prvi Volvo, ki sem ga vozil, je bil majhen NL 340. Bil je zelo močen, toda v primerjavi z Volvom VM, ki ga vozim danes, je razlika več kot očitna,“ pravi. 

Med obvozom se Aldinan na nekaterih mestih tako zelo približa sadovnjakom jablan, da bi lahko s preprostim iztegom roke utrgal kakšen sadež. Čeprav ni tako veličastna kot spust po cesti SC-390, nadomestna pot zagotovo ponuja uživanje v naravnih lepotah. Ko ugasne motor in se za nekaj časa ustavi, ni slišati ničesar drugega razen rahlega šelestenja listov in značilnega čivkanja ptic seriem.

Med premišljevanjem o svoji vlogi znotraj prevozniške dejavnosti Aldinan pove, da po njegovem mnenju voznikom tovornih vozil v Braziliji v splošnem ne priznavajo zaslug, ki jim pripadajo. „Kakorkoli pogledate, je celotna država odvisna od voznikov tovornih vozil. Vse, kar vidite, vse, kar jeste, vse, kar nosite – smo dostavili mi.“

Silpar Transportes Rodoviários Ltda

Ustanovitev: 
2001.

Lastnik: 
Grupo Avanex.

Število zaposlenih:
24 voznikov in 5 pisarniških delavcev.

Število tovornjakov:
26, od katerih jih je 24 znamke Volvo.

Modeli tovornih vozil Volvo:
VM260, VM330, VM270, FH440, FH460, FH540.

Masa kompozicije:
41 ton.

Glavni tovor:
kemikalije za metalurško industrijo in čiščenje vode.