175-tonski cestni vlak skozi avstralsko divjino

V avstralski divjini 52-letna babica sedi za volanom cestnega vlaka z vlačilcem Volvo FH 16 Tri Drive 8x6 in največjo dovoljeno skupno maso 175 ton. Za seboj ima štiri priklopnike, pred seboj pa dolg in vroč dan na cesti. Maxine Taylor, hči in vdova voznikov tovornih vozil, tega ne bi zamenjala za nič na svetu.

V Svetu voznikov se bomo tokrat podali v avstralsko divjino, kjer se bomo vozili s 175-tonskim cestnim vlakom.

Maxine Taylor, voznica tovornega vozila

Maxine Taylor – babica in voznica tovornega vozila – gre po stopinjah očeta in preminulega moža.

Oblak rdečega prahu se vrtinči za tovornim vozilom Maxine Taylor. Cesto požira s hitrostjo 90 kilometrov na uro in pred njim se razteza goljava, ki miglja v žgoči avstralski vročini. To je avstralska divjina.

Zunaj je 48 stopinj Celzija – lahko pa bi bilo še mnogo huje. Temperature v divjini se pogosto povzpnejo krepko prek petdeset stopinj.

„Piti moraš veliko vode, sicer hitro dehidriraš,“ razloži. „Vročina te zdela. Brez klimatske naprave sploh ne bi preživel.“

52-letna babica je več sto kilometrov daleč od najbližje postojanke civilizacije. Tu vlada popolna samota. Okoli nje ni nikakršnega znaka življenja, le občasno prečka cesto kaka krava, kamela ali dingo – ali pa se sreča s katerim od tovornih vozil iz podjetja. 

Piti moraš veliko vode, sicer tu hitro dehidriraš.

Maxine Taylor,

voznica tovornega vozila

Poveča glasnost radia in si prepeva z legendo avstralskega rocka Jimmyjem Barnesom. Pravi, da ji to požene adrenalin po žilah. Morda pa ji tudi odvrne misli od moškega, ki bi moral sedeti ob njej v kabini tovornega vozila med to vožnjo po prašni divjini.

„Prav moj mož me je, potem ko je zbolel, uvedel v vožnjo cestnih vlakov,“ pravi. „Tako sva lahko v njegovih zadnjih letih delala skupaj, poleg tega pa sem se tudi finančno osamosvojila.“

Tri leta je par delal v istem podjetju in v isti posadki ter živel v naselju podjetja. Tako sta skupaj preživela vse večere, pred dvema letoma pa je Maxinin mož umrl.

„Nikoli ni daleč od mojih misli. Vsak dan mislim nanj in še vedno imam občutek, da vozim zanj, čeprav ga ni več med nami.”

Maxine vozi med rudnikom Woodie Woodie globoko v zahodnoavstralski regiji Pilbara in obalnim mestom Port Hedland. To je 800-kilometrska krožna vožnja. Opravi pa jo vsak dan. Po šestih vožnjah ima dan obveznega premora, po osmih tednih takega urnika pa dva tedna dopusta. Takrat gre domov, v 5000 kilometrov oddaljeni Brisbane na avstralski vzhodni obali. Med vožnjo v notranjost so njeni ogromni priklopniki prazni. Ko vozi proti pristanišču, so naloženi z manganom – kovinsko črnim kamenjem, ki je nekoliko podobno premogu in se uporablja pri proizvodnji nerjavnega jekla.

 

Vožnja skozi puščavo v mraku

Krožna vožnja običajno traja 12 ali 13 ur, prav lahko pa se raztegne celo na 17 ur. Če poči pnevmatika, če kaj odpove ali če razmere na cesti niso najboljše.

Maxine Taylor pregleduje vozilo pred vožnjo.

Maxine uživa v družbi drugih voznikov iz regije.

Dnevi so dolgi. Krožna vožnja običajno traja 12 ali 13 ur, prav lahko pa se raztegne celo na 17 ur. Če poči pnevmatika, če kaj odpove ali če razmere na cesti niso najboljše. V deževni sezoni včasih obtičiš ob cesti za več dni in lahko le čakaš, da bodo poplavne vode upadle.

Rudnik dela neprestano, zato takoj po tem, ko Maxine pripelje v bazo in strese svoj tovor, sede na njen sedež drug voznik in se odpravi na vožnjo. Ko se ta voznik po 12 ali 13 urah vrne, sede za volan spet ona, vstavi v stereo priljubljeni album Jimmyja Barnesa in že je spet na poti.

Tu v divjini ne dela prav dosti žensk in Maxine prizna, da je doslej videla eno samo drugo voznico cestnega vlaka. Ko jim pove, kaj dela, precej ljudi sploh ne verjame, da v resnici vozi cestni vlak – zlasti ob prvem srečanju. „Rečejo, da preprosto nisem videti kot voznica,“ pravi.

Vendar si je Maxine že od nekdaj želela voziti tovorno vozilo. Njen oče je bil voznik tovornega vozila, prav tako njen pokojni mož. Tudi ona rada vozi, saj se pri tem počuti v svojem elementu. In čeprav je ženska v robatem moškem delovnem okolju, ve, da jo ti moški spoštujejo. In tudi ona spoštuje njih. 

Fantje so sijajni. Neprestano me kličejo po radiu in sprašujejo, če je vse v redu z mano. To počnemo vsi. Ne zato, ker sem ženska. Preprosto skrbimo eden za drugega. Že dolgo smo tukaj in postali smo družina.

Maxine Taylor,

voznica tovornega vozila

Obrisi dingov

Zahodnoavstralska regija Pilbara je približno 5.000 kilometrov proč od Maxininega doma v Brisbanu na vzhodni obali.

„Fantje so sijajni,“ pravi. „Če stojiš ob cesti ali imaš okvaro, se ustavijo in povprašajo, ali imaš dovolj vode in hrane. Ali pa ti skušajo pomagati okoli vozila. Odlično se razumemo in neprestano me kličejo po radiu in sprašujejo, ali je vse v redu z mano. To počnemo vsi. Ne zato, ker sem ženska. Preprosto skrbimo eden za drugega. Že dolgo smo tukaj in postali smo družina.“

Maxine in sodelavci redno prirejajo piknike z žarom, nekaj kozarci pijače ter obilo kramljanja, smeha in šal, saj to prispeva k dobremu vzdušju.

„Vsi se dobro razumemo in smo pravi prijatelji. V takem okolju je to nujno, saj več časa prebijemo s sodelavci kot s svojimi družinami.“

Njeni družinski člani so razpršeni po vsej Avstraliji. Ima družinsko hišo v Brisbanu, kjer živi še eden od njenih treh odraslih otrok. Druga dva otroka živita južneje, v Novem Južnem Walesu. Ima dve vnukinji, z veseljem pa še pove, da je „na poti“ tudi vnuk.

„Včasih mi misli kar odtavajo,“ pravi. „Možgani gredo malo po svoje. Svojcev ne vidim prav pogosto. To me pravzaprav niti ne moti. Lepo je vsakič, ko se snidemo. Po mojem sem se na to že navadila.“

Odločitev, da obdrži hišo v Brisbanu – z njo vred pa tudi hipoteko – je eden glavnih razlogov, zakaj še vedno vozi tovorno vozilo. Kljub temu da v Brisbanu živi že 25 let, ji danes pomeni „dom“ naselje voznikov v Port Hedlandu.

„Res je, da se po osmih tednih veselim odhoda domov v Brisbane, vendar ko sem tam, se veselim vrnitve sem, saj tam nimam nikogar. Okolje, v katerem živimo v naselju, je sijajno.”

Vozniki se tu ne navežejo le eden na drugega. Navežejo se tudi na svoje velike Volvove kompozicije. Za prevoz tovorov, kakršne prevaža njihovo podjetje, je treba tovorna vozila servisirati vsaj enkrat na teden. Da so ves čas v voznem stanju, morajo vozniki doliti gorivo in opraviti pregled pred vožnjo prav vsak dan.

Pogled na puščavsko avtocesto.

Tu vlada popolna samota. Nikakršnega znaka življenja ni, le občasno prečka cesto kaka krava, kamela ali dingo. In dnevi so dolgi.

 

„Vožnja v njih je zelo udobna, vse deluje gladko, mi pa skrbimo zanje, kot da bi bila naša. Ves čas si v istem tovornem vozilu, zato paziš, da je vedno čisto, in skrbiš zanj. Če mi v podjetju dodelijo sodelavca, ki ne pazi na najino tovorno vozilo, me to zelo moti,“ pravi Maxine in še doda: „Že moj oče je imel Volvovo tovorno vozilo. Naneslo je, da tudi jaz vozim Volvovo vozilo, kar mi je zelo ljubo.”

Ob vsej svoji ljubezni do tovornega vozila in življenjskega sloga, povezanega z njim, Maxine razmišlja tudi o tem, kako bo živela, ko ne bo več prevažala mangana skozi puščavo.

„Mislim, da me bo to delo veselilo še kakih pet let, nato pa se bom upokojila,“ pravi. „Toda ne vem, kaj bom počela po tem. Verjetno se bom preselila v Novi Južni Wales in preživela več časa z družino.“

Za zdaj pa, pravi, želi uživati vsako minuto, ki jo prebije na cesti – med poslušanjem glasbe ter med smehom in šalami, ki si jih izmenjujejo „s fanti“ po radijski zvezi.

„Preprosto uživam v tem,“ pravi. „Verjamem, da bi bil moj mož resnično ponosen na to, kar delam. Mislim, da bi res bil.“

Tovorno vozilo

Tovorno vozilo: cestni vlak Quad.
Model: Volvo FH16.
Motor: 700 KM, navor 3.150 Nm in menjalnik I-Shift.
Vlačilec: 10x6 (dve krmiljeni in tri gnane osi).
Priklopnik: 4 priklopniki – 2 priklopnika A, 2 vozička in dvojni priklopnik B (skupaj 7 enot).
Masa: 175 ton (največja skupna masa kompozicije).
Nosilnost: več kot 113 ton.
Dolžina: 53,5 metra.
Kolesa: 84.
Prostornina rezervoarja: 1.840 litrov. (Na cestah med rudniki in pristaniščem Port Hedland praktično ni možnosti dotakanja goriva. Vožnje, daljše od 800 kilometrov, niso nikakršna redkost.)
Značilnosti: prilagojeno vročini in skrajnim razmeram.

  • Enote „Ice Pack“ za zaščito voznika ob nepredvidenih dogodkih.
  • Zaščitni drogovi za zaščito kompozicije ob trkih z živalmi.
  • Posebna hladilna oprema za zaščito občutljivih delov, kot so akumulatorji in diferenciali.

Povezana vsebina

Izkušen voznik tovornega vozila na preizkušnji na kanadskih gorskih cestah

Rod Stanley težke tovore prevaža že osemnajst let. Kljub bogatim izkušnjam so njegove vozne sposobnosti na vožnjah po zavitih visokoležečih cestah zahodne Kanade z omejenim voznim urnikom na preizkušnji. ...

Preživetje na eni najnevarnejših cest na svetu

Previdnost, spretnost in izkušnje so pomagale Juanu Manuelu Manriqueju preživeti 45 let na cestah, ki spadajo med najnevarnejše na svetu. To je prelaz Paso de los Caracoles v Čilu....

Pridobivanje soli iz velike bolivijske bele planjave

Bleščava je neusmiljena in zrak je redek. Največja slana puščava na svetu je preizkušnja tako za človeka kot za stroj. Voznik Dario Machaca Colque vozi tovorna vozila po tej puščavi že več kot 30 let....

Filtriraj članke

5 true 5