Preživetje na eni najnevarnejših cest na svetu

Previdnost, spretnost in izkušnje so pomagale Juanu Manuelu Manriqueju preživeti 45 let na cestah, ki spadajo med najnevarnejše na svetu. To je prelaz Paso de los Caracoles v Čilu.

Paso de los Caracoles v Čilu

Paso de los Caracoles v Čilu, ena najnevarnejših cest na svetu.

Juan Manuel Manrique, voznik tovornega vozila

Ne maram spati v hotelih in jesti v restavracijah. Moja kuhinja je mnogo boljša,“ pravi Juan Manuel Manrique.

Paso de los Caracoles – v prevodu: Polžev prelaz – je dobil ime po 29 ostrih ovinkih, po katerih se tovorna vozila in avtomobili povzpnejo z nadmorske višine 800 metrov do mejnega prehoda z Argentino na vrtoglavih 3.200 metrih. Pozimi sta vzpon in spust po tem odseku zelo nevarna zaradi ledu in več metrov visokega snega, poleti pa zaradi vročine hudo trpijo zavore težko natovorjenih tovornjakov.

„Kadarkoli vidim prometno nesrečo, se sprašujem, kaj neki je sililo voznika v prehitro vožnjo, nato pa pomislim na njegove bližnje, ki ga ne bodo nikoli več videli,“ pravi Juan Manuel Manrique med premagovanjem strmega klanca. „Previdnost in spoštljiv odnos, nikakor pa ne strahu – tega me je naučil oče in doslej je delovalo.“

V naslednji ovinek zapelje še bolj široko kot običajno, da omogoči lažje zavijanje tovornjaku, ki se spušča v dolino. Voznika si prijazno pomahata in se pozdravita skozi odprti okni. Na ovinku številka 10 pokaže na uničen zabojnik na pobočju med ovinkoma 10 in 12. Pojasni, da se je voznik tega tovornjaka prehitro spuščal v dolino s tovorom vina iz Argentine. Priklopnik se je prevrnil in potegnil vlačilec za seboj.

„Kolikor vem, se je voznik rešil s skokom iz kabine, tik preden se je tovornjak skotalil po strmini. Utrpel je nekaj zlomov in drugih hudih poškodb,“ pravi resnobno. „Je pa vsaj preživel.“

Previdnost in spoštljiv odnos, nikakor pa ne strahu – tega me je naučil oče in doslej je delovalo.

Juan Manuel Manrique,

voznik tovornega vozila

Med vzpenjanjem skozi ostre ovinke v čilske Ande, proti Argentini, ne odmakne pogleda s ceste. Vsak ovinek ima številko, ovinek št. 17, ki je zahteval največ življenj doslej, pa ima tudi ime, Curva de la muerte, v prevodu: Ovinek smrti. Ko zapelje mimo oznake, nekoliko pripre oči, vendar njegova pozornost ne popusti. Opozarja na različne točke, kjer so se v daljni ali bližnji preteklosti dogajale nesreče. Mnogi od nesrečnih udeležencev so bili njegovi osebni prijatelji, in jasno je čutiti prisotnost bratskih vezi, povezanosti med vozniki, ki pogosto vozijo po tej cesti z najpomembnejšim mejnim prehodom med Čilom in Argentino.

Ta cesta, najkrajša povezava pristanišča San Antonio, ki leži zahodno od prestolnice Santiago in Chile, z območjem okoli argentinskega mesta Mendoza – in dalje z Brazilijo – je bistvenega pomena za logistiko na tem območju. Blago z vseh koncev sveta, od banan z obal Ekvadorja do bleščečih novih avtomobilov iz Azije – vse potuje po tej cesti. Danes je hladilni zabojnik Juana Manuela naložen s 25 tonami banan, namenjenih v Mendozo. Velik navor motorja in gladko delujoč menjalnik mu omogočata, da posveča vso pozornost nevarni cesti.

Svet voznikov – 6. del
Juan Manuel Manrique

Kadar koli vidim prometno nesrečo, pomislim na voznikove bližnje, ki ga ne bodo nikoli več videli.

Juan Manuel je prebil 45 od svojih 64 let kot voznik tovornjaka po vsej Južni Ameriki. Ko sede za volan, doma v argentinskem mestu Mendoza pusti ženo in štiri odrasle otroke. Pogosto misli nanje, ampak njegove bližnje pomirja dejstvo, da še nikoli ni imel prometne nesreče, vedo pa tudi, da mu je najpomembnejše, kako se varno vrniti domov k njim.

„Odnos lastnika podjetja močno vpliva na statistiko nesreč,“ pojasni. „Nekaterim lastnikom ni mar za voznika in ga preobremenjujejo, pa tudi oprema zna biti iztrošena in zastarela – to pa neizogibno pomeni več nesreč.“

Razloži, da podjetje, za katerega vozi zdaj, ni imelo še nobene hujše prometne nesreče in da spada med največje prevoznike na progi med Čilom in Argentino. Lastnik ima zelo pristne odnose z vozniki.

„Če te lastnik pogosto pride pogledat in povprašat, kako se imata ti in tvoja družina, in če je njegova zavzetost za tvoje dobro iskrena, se to močno pozna tudi na cesti,“ pravi Juan Manuel. „Prehud pritisk samo škoduje.“

Podjetje ima 80 tovornjakov, še 30 pa jih ima naročenih, in je specializirano na prevoz zamrznjenih tovorov. Vsi tovornjaki so Volvo FH in podjetje je tudi prvi kupec novega modela FH v Čilu. Tovornjak Juana Manuela je vlačilec FH 500 letnika 2015, ki ga je podjetje prevzelo pred kratkim. Ima menjalnik I-Shift in konfiguracijo osi 6x2. Politika „en voznik – en tovornjak“ skrbi, da tovornjak hitro preraste v zaupnega prijatelja na cesti. 

Vsega o tovornjakarstvu me je naučil oče, tudi o teh gorah.

Juan Manuel Manrique,

voznik tovornega vozila

„Ti novi tovornjaki se lahko pohvalijo s tako dobro vidljivostjo, vzmetenjem in zavorami, da jih je mnogo manj naporno voziti kot stare,“ razloži. „So tudi mnogo varnejši. Spanje v njih je zelo udobno, tako da se zjutraj zbudiš spočit in pripravljen na vožnjo. Postelje so udobne, tovornjak pa ti zares služi kot drugi dom na cesti. Z nobenim od teh tovornjakov še nisem izgubil delovnega dneva zaradi tehničnih težav.“

Med tem, ko sonce počasi zahaja za gorskimi grebeni, si ob cesti za večerjo pripravi zrezek in piščanca. Pripoveduje o tem, kako je, ko se mu na vožnji pridruži žena.
 

Ovinek prelaza Paso de los Caracoles

Paso de los Caracoles se povzpne do mejnega prehoda z Argentino na vrtoglavih 3.200 metrih nadmorske višine.

„Nihče ne kuha tako dobro kot moja žena,“ pravi, „ampak na cesti kuham vedno jaz. Ona ta čas počiva. Ne maram spati v hotelih in jesti v restavracijah. Moja kuhinja je mnogo boljša, pa tudi bolj zdrava.“

Nekaj časa še posedi na svojem sedežu in gleda čez gore, ki so že leta in leta njegovo delovno okolje in ki mu prinašajo tako veselje kot žalost. Čez nekaj let se bo upokojil in po tem ves čas preživljal z ženo na svojem domu v prelepi Mendozi.

„Vsega o vožnji tovornega vozila me je naučil oče, tudi o teh gorah,“ se spominja Juan Manuel. „Nekoč je dejal, da bodo Andi vedno tukaj. Vedno. Mi vsi pa bomo umrli, prej ali slej. Andi pa ostajajo.“

Vozilo

Model: vlačilec Volvo FH 500 I-Shift 2015 s konfiguracijo osi 6x2.
Motor: 13-litrski vrstni šestvaljnik s 500 KM in navorom 2.500 Nm pri 1.050–1.400 vrt/min.
Priklopnik: ameriški priklopnik hladilnik proizvajalca Utility z nosilnostjo 27,5 tone.
Prevozi: hlajeno blago iz Čila v Argentino.

Povezana vsebina

Pridobivanje soli iz velike bolivijske bele planjave

Bleščava je neusmiljena in zrak je redek. Največja slana puščava na svetu je preizkušnja tako za človeka kot za stroj. Voznik Dario Machaca Colque vozi tovorna vozila po tej puščavi že več kot 30 let....

V divjini – dan s prevoznikom afriških bivolov

Za prevažanje divjih živali v južnoafriškem naravnem parku niso dovolj samo vrhunske vozniške sposobnosti, ampak je potreben tudi pogum....

Iztrgano morju

Največje nigerijsko mesto postopoma dobiva novo podobo. Podvig, ki se je začel kot poskus rešitve obalnega predela Lagosa pred erozijo, je prerasel v največji gradbeni projekt v Afriki – Eko Atlantic, povsem novo gradbišče na zemljišču, iztrganem ...

Filtriraj članke

5 true 5