V osrčju džungle na Borneu

V nepredvidljivem vremenu in težavnih cestnih razmerah je prevoz na Borneu v rudarstvu stalna preskušnja voznikovih veščin.

V Svetu voznikov se bomo tokrat podali v neizprosno džunglo na Borneu in si ogledali življenje voznika, ki prevaža premog.

Globoko v rudniškem rovu stroji gomazijo kot mehanične mravlje, vztrajno in neutrudno. Sliši se oddaljen hrup njihovih motorjev. Zunaj, pred rudnikom, se je megla ravnokar dvignila in odkrila z gozdovi obrasle gore.

Meglica v džungli na Borneu

Na Borneu vlada vroče in vlažno podnebje. Tropski nalivi v deževnem obdobju lahko v trenutku spremenijo vso pokrajino.

V rudniku je hrup zelo glasen. Nenehno škripanje kamenja ob jeklu, ko se na tovornjak stresajo žlica za žlico mešanice premoga in jalovine. Andreas Wahyudi čaka z roko na prestavni ročici tistih nekaj minut, kolikor jih potrebuje sodelavec, da dodobra napolni tovornjak. 

Nato pritisne na plin in se s tovornjakom ponovno vzpne na površje. „Najpomembnejši dejavniki so koncentracija, pazljivost in medsebojna komunikacija,“ pravi.

Rudnik Susubang je rudnik s površinskim kopom, velikim 9000 hektarov, v kraju East Kalimantan na indonezijskem delu otoka Borneo. Tu kopljejo najkakovostnejši in najdražji premog, antracit. 

Premog je v izkopanem materialu prisoten v navpičnih pasovih. Do njega pridejo tako, da po razstreljevanju odstranijo prst, pomešano s kamenjem, ki zapolnjuje prostor med žilami premoga. 31-letni Andreas s svojim Volvom FMX vsak dan odvaža material z območja odkopavanja na 1,5 kilometra oddaljeno deponijo. Grobo cestišče in težak tovor, tja do 27 ton, zahtevata ne le čvrsto konstrukcijo vozila, pač pa tudi veščega voznika.

Nikoli ne vemo, kaj nas čaka na poti. Tla se premikajo in kar si videl pred kratkim, se je lahko do zdaj že spremenilo.

Andreas Wahyudi, voznik tovornjaka

Vožnja po globokih kolesnicah, kamenju in globokih ilovnatih kotanjah na območju rudnika je zahteven izziv. Odkopane gore prsti dramatično spreminjajo pokrajino, svoje pa prispevajo še zemeljski plazovi in nalivi. 

„Največji izziv predstavlja teren. Stanje cest odločilno vpliva na varnost,“ pravi Andreas.

Andreas Wahyudi v domu

Andreas Wahyudi stanuje skupaj s še dvajsetimi vozniki v nastanitvenem objektu blizu rudnika.

Polno natovorjeni tovornjaki hrumijo mimo in Andreas jih pozorno opazuje. Pripelje do z vodo napolnjene kotanje na cesti in z obema rokama zgrabi volan. Ob vznožju strmega klanca pohodi plin in tovornjak se požene v strmino. 

„Nobenih težav – ta motor je zelo močan.“  

Iz komunikacijskega radia prihaja neprekinjen tok navodil, kam naj strese tovor, vprašanj, kje trenutno je, in opozoril na ovire na poti. V rudniku je komunikacija najpomembnejša stvar. 

„Nikoli ne vemo, kaj nas čaka na poti. Tla se premikajo in kar si videl pred kratkim, se je lahko do zdaj že spremenilo. Vem pa, da me bodo kolegi obvestili o vsem, zato sem lahko miren,“ pravi Andreas.

V času delovne izmene Andreas sploh ne zapušča kabine, neprestano komuniciranje po radiu, hupanje in prijazno pozdravljanje med vozniki ob srečanjih pa skrbijo za to, da se nikoli ne počuti osamljenega. 

„Najboljše pri tem delu je, da sem spoznal polno novih prijateljev,“ razloži Andreas.

Prihaja iz kraja Longkali na vzhodu Kalimantana in je, podobno kot večina voznikov, daleč od svoje družine. V zadnjih letih ogromno povpraševanje po črnem zlatu, med drugim tudi iz Kitajske, spodbuja tuje družbe k odpiranju novih in novih rudnikov v Kalimantanu, ti pa zahtevajo množico delovne sile. 

Andreas trenutno stanuje skupaj s še dvajsetimi drugimi vozniki v nastanitvenem objektu, od rudnika oddaljenem kratko vožnjo z avtobusom. Ima lastno sobo z osnovno opremo, to je ležiščem na tleh in plakati nogometnih junakov po stenah. Večino delovnih ur preživi v kabini tovornega vozila in uživa v njej.

Tovorna vozila v rudniku

Območje rudnika se ves čas spreminja zaradi odkopanih gora prsti. Zato je komunikacija med vozniki nujna in CB-radio nikoli ne utihne.

 

Andreas vozi tovornjake že od leta 2005, zadnje leto pa dela v rudniku. Začel je s posebnim usposabljanjem, na sovoznikovem sedežu. 

„Na začetku mi je bilo precej neprijetno, kadar se je tovornjak nagnil, zdaj pa sem se temu že privadil. Volvo je res udoben, zato se v njem lahko sprostim. V primerjavi s tovornjaki drugih znamk so vzmeti in blažilniki kabine sijajni,“ pravi 

Poldne je in to je čas za obed nekoliko stran od rudnika. Delavci v senci pristreška pojedo riž, ki so ga prinesli s seboj, in pokadijo cigareto, tovornjaki pa jih čakajo na parkirišču.

Andreasu Wahyudiju.

Andreas vozi tovornjake že od leta 2005, zadnje leto pa dela v rudniku.

Tišina v vročini je popolna. Težka vozila, ki so zdaj, v bleščavi sončni svetlobi videti kot zapuščena, so do trdega steptala ilovico. V kolesnicah in na pnevmatikah se je nabralo posušeno blato, ki v kosmih visi tudi s podvozij vozil. V zraku visita vonja dizelskega goriva in razgrete gume. Po odmoru se delo nadaljuje še celo popoldne.

Naslednji dan je prizorišče nekoliko spremenjeno. Ponoči je deževalo, planine so skrite v megli in zrak je poln vlage. 

„Danes bo pa drselo,“ pravi Andreas. V prvi jutranji svetlobi je pravkar pojedel svoj zajtrk, riž s piščancem, v obednici, katere zrak je prepojen z vonjem čilija in olja, ter si obul usnjene škornje. 

Hladen veter veje čez parkirišče tovornih vozil, tla so čez in čez prekrita z blatom. Andreas hitro pregleda svoje vozilo. Olje, filtri, pnevmatike, zavore – vse je videti v redu. Povzpne se v kabino, na zgornji stopnici stopi iz škornjev in zažvižga. Prižge radio, ga nastavi na postajo s tehno glasbo, se nasloni nazaj in čaka – in čaka. 

Ko vozim, se počutim pomembnega in sem ponosen nase.

Andreas Wahyudi, voznik tovornjaka

Na tropskem Borneu so monsunski nalivi nenadni in hudi. So pogosti, a jih je težko napovedati. Po dežju je treba s ceste odstraniti blato in vse drugo delo zaradi varnostnih razlogov zastane. 

„Drugače bi tvegali, da zapeljemo v jarek in se prevrnemo, ali pa bi se zaletavali med seboj. Danes je sicer jasno, vendar se lahko kadarkoli ulije dež.“

Delo ustavijo tudi v gosti megli ali prahu. Kadar je delo mogoče, trdo delajo prav vsi. Volvov tovornjak v tem rudniku dela brez prestanka ves dan, doživi pa tja do deset let. 

Ko vzide sonce in se megla dvigne, se vozniki v svojih belih Volvih sprostijo. Hrup motorjev potihne in med tovornjaki se prelivajo zvoki glasbe iz kabin. Eden od voznikov je navil glasnost do konca in se ulegel na svoj sedež, z nogami stegnjenimi nad odprtimi kabinskimi vrati.

Tovorna vozila začenjajo nočno izmeno.

Andreas vozi enajst ur na dan ter celo izmeno ponavlja eno in isto 18-minutno vožnjo. Po koncu izmene njegovo delo prevzame drug voznik v nočni izmeni.

 

Zaradi zahtevnosti vožnje v rudniku je utrujenost ena glavnih nevarnosti in z rednimi preskusi preverjajo, da nobeden voznik ni preutrujen. Andreas vozi po enajst ur na dan. Prizna, da je enolično iz dneva v dan celo izmeno ponavljati eno in isto 18-minutno vožnjo. A je to več kot poplačano z odličnim počutjem za volanom.

„Ko vozim, se počutim pomembnega in sem ponosen nase. Vožnja me navdaja z zadovoljstvom,“ pravi. 

Nenadoma prejme obvestilo, da lahko odpelje, in takoj zažene motor. Sonce je že visoko na nebu nad rudnikom. Ob koncu delovnega dne Andreas vzvratno zapelje vozilo na parkirno mesto, ugasne motor in skoči iz kabine. Svetla luna izza pohlevnih oblakov osvetljuje rdeče kupe prsti, rastlinje in modre planine v daljavi. 

Možje v modrih srajcah in zaščitnih čeladah prihajajo iz obednice proti tovornim vozilom na svojo nočno izmeno. Andreas stoji v mesečini. V domačem Longkaliju je bil kmet in voznik tovornjaka. Sem ga je pritegnila priložnost, da lahko dela in zasluži, obenem pa se brusi kot voznik in si gradi poklicno kariero.  

„Enkrat, ko si bom to lahko privoščil, bi rad ustanovil svoje prevozništvo, z izkušnjami, ki jih nabiram tukaj. Kdo ve,“ pravi in skromen nasmešek mu razsvetli obraz, „nekega dne bom morda imel celo svoje tovorno vozilo.“

Vozilo

Volvo FMX za zahtevne vožnje v gradbeništvu, kot prekucnik 6x4 17M3 (za največje obremenitve), z vrstnim šestvaljnim motorjem D11A z delovno prostornino 10,8 litra in močjo 370 KM

Za kaj se uporablja. za prevoz prsti (največje obremenitve) v rudniku Susubang

Povezana vsebina

Pridobivanje soli iz velike bolivijske bele planjave

Bleščava je neusmiljena in zrak je redek. Največja slana puščava na svetu je preizkušnja tako za človeka kot za stroj. Voznik Dario Machaca Colque vozi tovorna vozila po tej puščavi že več kot 30 let....

V divjini – dan s prevoznikom afriških bivolov

Za prevažanje divjih živali v južnoafriškem naravnem parku niso dovolj samo vrhunske vozniške sposobnosti, ampak je potreben tudi pogum....

Preživetje na eni najnevarnejših cest na svetu

Previdnost, spretnost in izkušnje so pomagale Juanu Manuelu Manriqueju preživeti 45 let na cestah, ki spadajo med najnevarnejše na svetu. To je prelaz Paso de los Caracoles v Čilu....

Filtriraj članke

5 true 5