Pridobivanje soli iz velike bolivijske bele planjave

Bleščava je neusmiljena in zrak je redek. Največja slana puščava na svetu je preizkušnja tako za človeka kot za stroj. Voznik Dario Machaca Colque vozi tovorna vozila po tej puščavi že več kot 30 let.

Salar de Uyuni v Boliviji

Vsako leto pridobijo iz bolivijske puščave Salar de Uyuni približno 25.000 ton soli.

Dario Machaca Colque

Dario Machaca Colque dela v slani puščavi že več kot 30 let.

Prvi jutranji sončni žarki se prebijajo mimo gorskih vrhov, ki obdajajo slano ravnico. Nad neskončno širjavo se krepi veter in oster jutranji zrak zbada v lica. Novincu v teh krajih povzroča redek zrak rahel glavobol.

„Volvova tovorna vozila sem začel voziti pri štirinajstih in te znamke nisem zamenjal za nobeno drugo,” pravi Dario Machaca Colque, ko se pred svojim domom v mestecu Colchani vzpenja v kabino svojega Volva FH16. 

Salar de Uyuni ali Salar de Tunupa, kot jo imenujejo indijanski domačini, leži v provinci Potosi na zahodu Bolivije. Največja slana puščava na svetu je po površini enaka mestu Los Angeles, obsega namreč 10.583 kvadratnih kilometrov trdno stlačene soli.
 
Danes bo Dario naložil in prepeljal sol, ki jo pridobivajo iz puščave. Preden se odpravi v puščavo, zbere še današnje pomočnike. Pred njimi je naporen delavnik. Na veliki priklopnik bodo morali naložiti 25 ton soli – ročno, samo z navadnimi lopatami. Zato Dario ne pozabi vzeti s seboj kosila in pijače za nakladače.

„To sta Edgar in njegov brat Ivan, ki tudi živita v našem mestu. Tu se vsi poznamo med seboj,“ pravi Dario ob prihodu dveh nakladačev.

Edgar in Ivan splezata na ploščad priklopnika, kjer že sedi njun oče Paulino, tudi nakladač. 

Po vsaki drugi vožnji po soli vsako tovorno vozilo skrbno operemo z vodo. Nato ga premažemo z oljem in mastjo, da je med naslednjimi vožnjami zaščiteno.

Dario Machaca Colque,

voznik tovornega vozila

Nakladači za tovornim vozilom

Dario Machaca Colque ob vsakem prevozu potrebuje pomoč nekaj nakladačev.

Pred 40.000 leti je bilo celotno območje predzgodovinsko jezero, ko se je voda umaknila, pa je za seboj pustila slano ravnico. Sol škriplje pod kolesi, ko tovornjak vozi po širni ravnini, ki jo sestavljajo veliki osmerokotniki. Cesta popolnoma izgine in Dario pri vožnji po belem brezpotju za orientacijo uporablja daljne gorske vrhove. Njegovo poznavanje območja je neverjetno.

„Površino pravzaprav tvorita dve plasti stlačene soli, zgornja in spodnja. Med njima je plast blata. Vožnja po soli ni nevarna, vendar lahko, če zaidete z redne proge, pride do težav. Ponekod je površina mehkejša in tovorno vozilo se lahko ugrezne globoko v sol.”

Sonce se vzpne nad obzorje in njegovi žarki se odbijajo od bele površine, zato so sončna očala nujna. Dariove utrjene roke in gube ob kotičkih oči pričajo o življenju, preživetem v stalnem boju z neusmiljeno bleščavo. Slana puščava je Dariovo delovno mesto že več kot 30 let.

„Ampak tukajšnji prebivalci smo krepki in zdravi. Sol je dobra proti artritisu in bolečinam v sklepih,“ razloži Dario z nasmehom.

V teh dolgih letih je Dario zamenjal več Volvovih vozil. Danes ima Volvo FH16 s 610 konjskimi močmi letnika 2006. Tovornjake sam uvaža iz Evrope. Na Dariovem tovornjaku še lahko vidiš nalepke prejšnjega lastnika, logističnega podjetja DFDS iz Nemčije.

„Drugo leto nameravam kupiti naslednje Volvovo vozilo letnika 2008. Uvozil ga bom iz Švedske.“ 

Vožnja s tovornim vozilom skozi slano puščavo
Nalaganje soli z lopato

Sol je treba nalagati ročno, samo z navadnimi lopatami.

Dario in še 23 voznikov so člani „Zadruge 11. julij“, zadruge voznikov, ki izvaja tako domače kot mednarodne prevoze na to območje in z njega. Ceste okoli slane puščave so slabe in razdalje velike. Zato slana puščava služi kot prometni koridor do provinc Oruro na severu in Cochabamba na severovzhodu ter do sosednjega Čila na zahodu.

Kot člani zadruge imajo sicer vsak svoje tovorno vozilo, imajo pa skupno administracijo. Člani si med seboj delijo stroške in dobiček.

Za Daria in njegove sodelavce je odločitev za Volvova tovorna vozila samoumevna – 20 od skupaj 23 vozil v zadrugi je tovornih vozil znamke Volvo.

„Pozimi zna biti pri nas zelo hladno in nekaterih drugih tovornih vozil preprosto ni mogoče zagnati. Ceste okoli slane puščave so zelo slabe. Drugi tovornjaki ne prenesejo tolikšnih tresljajev in začnejo puščati, motorji ne tečejo več gladko. To vas pri Volvu ne bo doletelo. Volvova tovorna vozila so odporna in prenesejo surove razmere pri nas.”

Ker sol pospešuje rjavenje, je življenje teh vozil težavno. Dario razloži, da potrebujejo precej vzdrževanja:

„Po vsaki drugi vožnji po soli vsako tovorno vozilo skrbno operemo z vodo. Nato ga premažemo z oljem in mastjo, da je med naslednjimi vožnjami zaščiteno.”

Vsako leto pridobijo iz puščave Salar de Uyuni približno 25.000 ton soli. Postopek pridobivanja je preprost, a delovno intenziven. Sol, ki je vlažna, ročno zgrebejo v kopice, da se pred natovarjanjem čez noč posuši.

Na tistem delu je sol dovolj trdna, da tudi težka tovorna vozila nimajo težav, tam čez pa je mehkejša in vozila se lahko ugreznejo v sol.

Dario Machaca Colque,

voznik tovornega vozila

Naenkrat pa se v neskončni belini v daljavi pojavijo obrisi. Sčasoma se iz ozadja izluščijo kopice soli v obliki piramid. Dario ustavi svoj tovornjak, spleza iz kabine ter razloži Edgarju, Ivanu in Paulinu, kaj bodo delali. Najprej je treba tri kopice soli natovoriti na eni strani ploščadi priklopnika, nato bo vozilo obrnil in naslednje tri kopice bodo naložili na drugi strani. 
 

Nakladanje soli na tovorno vozilo

Salar de Uyuni obsega 10.583 kvadratnih kilometrov trdno stlačene soli in je po površini zelo blizu mesta Los Angeles. Polno natovorjeno vozilo prevaža 25 ton soli.

„Sol je treba natovarjati na obeh straneh, da je vozilo uravnoteženo,” pojasni Dario.

Pokaže v daljavo.

„Na tistem delu je sol dovolj trdna, da tudi težka tovorna vozila nimajo težav, tam čez pa je mehkejša. Vozila se lahko ugreznejo v sol.”

Trenutno je slana ravnica suha, v deževnih letnih mesecih pa se bližnje jezero Popoo razlije čez bregove in zalije ravnico. Ponekod je lahko voda globoka do enega metra.

„Zato v mestu Colchani pred dežjem zberemo zalogo soli in sol v deževnem obdobju vozimo od tam. V deževnem obdobju soli niti ne kopljemo v puščavi niti je ne odvažamo iz nje.”

Paulino, Edgar in Ivan zmečejo zadnje lopate soli na priklopnik. Delo je trajalo nekaj manj kot tri ure. Nato se odpeljejo nazaj v Colchani z enim od številnih avtobusov, ki po puščavi prevažajo turiste.

Preden se Dario odpravi nazaj, ga ujame peščeni vihar. Veter iz bližnje kamnite puščave nosi čez obzorje rjave oblake peska. Fini pesek se usede na slana tla.

Dario sedi v kabini in čaka, da se vihar poleže.

„Navadno traja manj kot uro, nato pojenja,” pojasni. Prižge radio in posluša napovedovalca, ki temperamentno bere lokalne novice.

Dario je imel prav, vihar poneha in grozeči oblaki v daljavi se počasi umaknejo s slane ravnice. Dario zažene motor.
 

Videoposnetek z Lofotskega otočja

Volvo je izbrana znamka tovornih vozil na slanih ravnicah, saj je kar 20 od skupaj 23 vozil v zadrugi znamke Volvo. Dario Machaca Colque sam uvaža Volvova tovorna vozila iz Evrope.

Vozilo

Tehnični podatki: vlačilec Volvo FH16 s priklopnikom brazilskega proizvajalca Randon. Tovorno vozilo iz leta 2005, namenjeno za velike razdalje in težke tovore, ima 16,1-litrski vrstni šestvaljni motor s 610 KM in 2.800 Nm navora v območju od 1.000 do 1.500 vrt/min.

Za kaj se uporablja: za domače in mednarodne prevoze boraksa in žvepla iz rudnikov na tem območju ter soli, pridobljene iz slane puščave. Značilna vožnja traja od 14 do 18 ur. Približno 70.000 km/leto.

Povezana vsebina

Preživetje na eni najnevarnejših cest na svetu

Previdnost, spretnost in izkušnje so pomagale Juanu Manuelu Manriqueju preživeti 45 let na cestah, ki spadajo med najnevarnejše na svetu. To je prelaz Paso de los Caracoles v Čilu....

V divjini – dan s prevoznikom afriških bivolov

Za prevažanje divjih živali v južnoafriškem naravnem parku niso dovolj samo vrhunske vozniške sposobnosti, ampak je potreben tudi pogum....

Iztrgano morju

Največje nigerijsko mesto postopoma dobiva novo podobo. Podvig, ki se je začel kot poskus rešitve obalnega predela Lagosa pred erozijo, je prerasel v največji gradbeni projekt v Afriki – Eko Atlantic, povsem novo gradbišče na zemljišču, iztrganem ...

Filtriraj članke

5 true 5